POSTALI SMO RAZVAJENE »RITI«

Pred dobrim mesecem se peljem z vlakom v Ljubljano. Nasproti mene sedijo tri dekleta, na videz srednješolke, ki se pogovarjajo. Ena izmed njih ima najnovejši telefon, ki je pred dnevi prišel na tržišče, in se z njim hvali pred svojima kolegicama. Nato ena izmed deklet prične preklinjati, da ji njena »ta stara dva« nočeta kupiti nov telefon, ker naj bi bil ta še dober. Vendar po njenem mnenju ni več dober, ker je star že skoraj leto, in to je zanjo že prestar. In tako se je njihov pogovor nadaljeval v tej smeri, seveda s pretirano uporabo kletvic, norčevanj iz sovrstnikov,… Takrat se zamislim. Dekle je seveda imelo boljši telefon kot jaz, in verjetno sta ji le tega kupila starša. Vsekakor sem bila prepričana, da ji starša nudita najboljše, kar lahko, in se tako kot večina staršev, odreka zase marsikateri stvari, da lahko njej nudi najboljše kar lahko.

In tako se sama v preteklem tednu zasačim, kako na eni najbolj popularni spletni strani gledam digitalni fotoaparat, ki si ga želim že mesece, in je takrat za »Black Friday Sale« znižan za 21%, vendar še vedno stane nekaj sto evrov. Ker tega, ki ga imam sedaj, ni vreden veliko, in z njim nisem več tako zadovoljna, kot na začetku, saj sem videla pri različnih svetovno znanih YouTuberjih, da ga uporabljajo in ga hvalijo, itd. Takrat mi misel spet uide na tista tri dekleta iz vlaka. Zamislim se, tokrat sama na seboj. Seveda je razlika v tem, da sama že zdavnaj več nisem najstnica, in si denar že nekaj časa služim sama, vendar si kljub temu ne morem privoščiti vsega, kar bi si želela. Tako si na vsake toliko časa zaželim, da bi zadela nekaj denarja pri igrah na srečo, vendar bi za to seveda morala najprej vplačati listek.

Pri vsem tem razmišljanju si rečem: »Kdaj smo ljudje postali takšne razvajene riti?«  Oprostite izrazu, vendar to mi je takrat prišlo na misel. Če imamo streho nad glavo, imamo kje spati, imamo topel dom, vsaj en topel obrok na dan, povprečno plačo, televizijo, telefon in avto, smo bogati. Marsikomu se to morda sliši smešno, vendar je to dejstvo. Pred časom sem brala, da tako spadamo med 5% najbogatejših Zemljanov. Vsaj mislim, da so bili takšni procenti, vendar vem, da je bila nizka številka. To ti da šele misliti, s kakšno revščino se morajo spopadati drugi ljudje po svetu. Kot otroci smo se včasih pritoževali, ker smo morali hoditi v šolo. Nekateri si tega želijo, pa ne morejo. Radi bi se učili, in tisti, ki dobijo to možnost, so hvaležni.

Žal je tudi v naši državici ogromno ljudi, ki si dnevno ne morejo privoščiti kruha, kaj šele drugih dobrot, ki so za nas nekatere samoumevne. Nismo več hvaležni za tisto, kar imamo.

Ob vsem tem hkrati pozabljamo na nekaj še bolj pomembnega – LJUBEZEN. Premalokrat povemo in pokažemo drug drugemu, koliko si pomenimo. Kdaj ste nazadnje rekli svojim staršem, otrokom, starim staršem, prijateljem, da jih imate radi? To vas ne naredi šibkega, temveč vas krepi. S preprostimi besedami lahko polepšate dan sočloveku. In če vam kdo nameni te besede, bodite hvaležni, ker je nekomu mar za vas. Želim si, da si ljudje ne bi izkazovali čustva samo v prazničnem decembru, čeprav že sam mesec kliče po ljubezni. Želim si več medsebojne strpnosti, hvaležnosti, da bi znali večkrat uporabljati čarobni besedi PROSIM in HVALA, da bi si med seboj več pomagali, in se imeli preprosto radi. In če želimo spremembe, moramo začeti najprej pri SEBI. Tako lahko širimo naprej pozitiven »virus«.

Lep dan vam želim.

Z ljubeznijo,

Jasna

Sliki sta iz interneta.