sobota, 29. februar 2020

SEM ZAKOMPLICIRANA? | #dnevnik

Pa še kako! Včasih si tako želim, da ne bi bila, in bi si najrajši eno primazala okoli ušes, a pri določenih stvareh ne morem "iz svoje kože". In to so tako banalne stvari, tako nepomembne v življenju, pa bom komplicirala. Ja, takšna sem. Bog mi pomagaj. Niti on mi ne more glede tega, vem. 
Ogromno imam lastnosti, na katere sem ponosna. Lahko rečem da večino (tudi če morda kateremu kaj ni všeč, važno, da je meni). So pa določene, ki jih ne maram pri sebi, in ena izmed teh je ta, da sem zakomplicirana.
Zadnje čase si zelo želim prebrati knjigo. Celo pripravila sem si jo že, da jo bom brala, ko bosta moja dva fanta zaspala. Optimistka! Mali je zelo priden. Res. Ampak njegova ura za zaspati je pozna, po njegovi mami - meni. Zaspi okoli 23:00 ure, včasih mogoče malo prej, ampak res redko uspe. In potem vedno najdem nekaj, da še naredim, kar sem želela že skozi dan, pa mi ni uspelo (mame me razumete, kajne?). In ura je mimogrede že vsaj 1:00 h. In da bi potem še brala? Žal. Verjetno bo večini smešno, ampak kadar sem brala knjigo, sem ji vedno želela prebrati v istem dnevu, mogoče še naslednji dan, ampak več vsekakor ne. In trenutno vsekakor vem, da to ne bi bilo možno. Isto mi je bilo vedno tudi glede učenja. Nikoli se nisem mogla učiti samo urico do dve na dan za izpit -  v tem času sem se šele dobro "zalavfala". Obvladala sem učenje od 22:00 - 4:00 ure, takrat mi je vedno šlo odlično. Ker pri temu (isto kot branju) moram imeti mir in tišino, in gre. V nasprotnem primeru ne. Nisem tip človeka, ki brez problema funkcionira v hrupu. Glede dela v službi mi ni problem, za večino stvari v privat življenju mi to ne gre dobro od rok. In iskreno, si včasih rečem, da mi niti ni potrebno, ker v privat življenju imam to pravico.
Ni mi problem biti v glasnem okolju, z ljudmi, ko se kaj praznuje, ampak obožujem svoj mir in tišino. Ni mi lepšega. Brez skrbi, z malim se znam glasno smejati, igrati, peti in vse, ampak to mi je drugače. Brez problema prenesem, če na primer; otrok z nečim ropota ali je glasen, kot nekoga odraslega, ki to počne. Ne vem zakaj je to tako, ampak temu spet rečem, da sem zakomplicirana - kot da rabim izgovor za to. 😅
To je nekaj malega primerov. Še bi lahko naštevala, ampak hej, vsega vam pač ne rabim povedati. 😉

Vsak ima svoje muhe, kajne? 

Pozdravčki,
Jasna

Ni komentarjev:

Objavite komentar