petek, 24. maj 2019

HOUSTON, IMAMO PROBLEM! | 1. nosečkin dnevnik

Pozdravljeni, in ... 
Presenečenje! Noseča sem! 😄 No, moji bližnji in tisti, ki me pridno spremljate na Instagramu (KLIK ), to že veste, veliko vas pa še vedno ne ve. 😊 Aplikacija (KONČNO sem si jo omislila!) mi trenutno kaže, da sem v 23. tednu. Kako super, da ne potrebujem vedno znova računati tedne. 
Skratka, malo bitje  bo prikukalo na svet septembra. 😉 Do takrat pa imava z mojim še polno obveznosti, kajti urejava si svoje stanovanje, in če bo šlo po sreči, se vseliva ravno mesec dni pred mojim rokom poroda. Tako da prosim, stiskajte pesti, da nama uspe. 😊

Slika, s katero sva naznanila prihod bodočega člana družine. 

Za spol otroka ne želiva vedeti, kaj bo - enostavno se želiva pustiti presenetiti. Marsikdo ne more verjeti, da lahko zdrživa, ampak nama ni problem - vsekakor nama je največja želja, da bo otrok zdrav. Tudi imeni imava že izbrani. V bistvu sva izbrala imeni že v prvem tednu, ko sva izvedela za nosečnost. Hvaležna sem, da sva si podobna, da podobno razmišljava, imava skoraj enak okus - vsekakor velik plus pri odločitvah, kot jih imava sedaj pri izbiri ploščic, laminata, ipd. 🙏

Ampak seveda ni vsak dan rožnat, kar je normalno. Zato se moram danes malo izpovedati. In verjetno bo marsikomu smešno, kot je bilo na primer smešno mojemu dragemu včeraj. Meni pa vsekakor ni bilo. In upam, da me razume vsaj kakšna mamica, ki to bere, kajti bila sem že cela v solzah...

Včeraj sem KONČNO  dočakala sonce. In da je bilo res toplo, kot se spodobi - idealno za si obuti natikače in poletno obleko. In tu se je vse pričelo. Z dragim sva se odločila na hitro nekam skočiti, in za tako kratek čas sem bila cela navdušena, da se bom lahko končno poletno oblekla.
Natikači so šli na noge, ampak je že čutiti, da mi noge zatekajo, in niso tako zelo udobni. In ko sem želela obleči obleko, za katero sem bila prepričana, da mi bo prav, se je končalo vso veselje. Lansko poletje sem jo nosila še brez problema. Zdaj sem jo komaj zvlekla nase - moje prsi so bile skoraj prepolovljene v njej, posledično sem komaj dihala...in tako mi ni preostalo drugega, kot da jo slečem. Naslednja, prosim. In ta...ta je šla gor, ampak kljub raztegljivemu materialu, mi je čudno stala, in v njej sem sama sebi izgledala kot nesrečen krof. 😕😱 Cela solzna, da to ni pravično, ker sem komaj čakala, da bom lahko spet nosila obleke, se mi je v trenutku sesul svet. Cela solzna, in jezna sem pričela preklinjati, kako je to nepravično, da bom obleke razrezala in vrgla proč, se mi je dragi pričel smejati: "Pa sej to je normalno, daj se ne sekiraj. Jih boš nosila potem, ko bo vse mimo." "Potem?!? Potem??? Potem tudi sigurno ne bom več mogla navleči ti na sebe, nehaj!" 😭 In tako naprej. Sami si lahko predstavljate, kako je izgledalo. Na koncu sem oblekla črne pajkice in črno majico - v protest! Nosečniški hormoni niso hec, vam povem! 😅

Skuštrana, brez ličil in s pomanjkanjem spanja - a srečna (danes!). 😊

No, sedaj je včerajšnji dogodek tudi meni smešen. Enostavno bom morala sprejeti nekatere stvari, tako pač je. Bitje v meni raste, posledično s tem se spreminja tudi moje telo. Na srečo nisem pridobila veliko kilogramov in nimam posebnega apetita, česar sem res vesela. 🙌

Upam, da je tu še kakšna nosečnica, in me razume. Če imaš kakšno zanimivo zgodbico o svoji nosečnosti, bom vesela, če jo deliš. 😉

Pozdravčki do naslednjič! 
Jasna

Ni komentarjev:

Objavite komentar