ponedeljek, 21. november 2016

VSAKA MALENKOST ŠTEJE

Danes malo po 16:00 uri pozvoni pri vhodnih vratih stanovanja v hiši, kamor sem se priselila pred dobrim mesecem. Odprem vrata, pred njimi stoji starejša gospa (88 let), ki joka. Potolčena od padca izpred dni, z berglo v roki. Prosi me za pomoč, če lahko pokličem njeno hči, da ji pove, da je potolčena. Telefonsko številko je imela zapisano v mali črni knjižici, ki jo je držala v roki. Skozi pogovor ugotovim, da ima gospa demenco. Povabim jo naprej in ji ponudim čaj, katerega hvaležno zavrne. Se usedemo za mizo, pokličem njeno hči, ter dam gospe telefon, da se pogovorita. Medtem skuham čaj in ji ga prinesem za mizo. V tem času sta pogovor že končali. Ganjena, da sem ji vseeno skuhala čaj, zajoka in se zahvali, da kako sem dobra, da sem ji čaj vseeno skuhala. Pove, da ji je hči rekla da pride k njej in ji odložila telefon. 

Z gospo sva se pogovarjali še vsaj pol ure. Povedala mi je, da je bila po poklicu babica, pred tem je delala še v tovarni, ker vmes ni dobila zaposlitve. Z žalostjo na obrazu mi je govorila svojo življenjsko zgodbo, kaj vse je doživela. Prepričana je bila, da je leto 1988. Vmes je še večkrat zajokala, in povedala, da se je odločila, da bo odšla v dom upokojencev.

Gospo sem nato pospremila čez cesto do hiše, čeprav mi je rekla, da bo zmogla sama. Prijazno sem ji povedala, da imam danes prosti dan in imam čas, ter da mi ni problem. Ko sva prišli do hiše, je ponovno zajokala in se zahvalila s solzami v očeh, da kako je vesela, da je vseeno prišla po pomoč. Odvrnila sem ji, da je že bilo tako namenjeno, in da mi res ni problem, ter dodala, da če še kdaj karkoli potrebuje, le naj pride.
Nato počakam, da odide počasi do vhodnih vrat. Želela sem se prepričati, da ne bo padla in da bo varno prišla notri.

Ne želim se hvaliti, kaj sem naredila. Rada pomagam, in mi je to v osebno zadovoljstvo, če lahko komu priskočim na pomoč. Želela bi samo poudariti, da so pomembne malenkosti v našem življenju. To šteje. Šteje naša prijaznost, topla beseda, poslušanje, stisk roke. To danes manjka marsikomu, predvsem starejšim - ali živijo sami, ali s svojci. Morali bi se zavedati, da čeprav dandanes samo drvimo, in nam je kdaj kakšna stvar odveč, da bomo tudi sami enkrat na njihovem mestu. Ker kljub temu, da živimo v težkih časih, verjamem, da se vse dobro enkrat povrne. Sama sem večkrat izgubila upanje v določene ljudi in dobra dela, vendar se vseeno trudim biti dobra in poštena. In če imam kdaj slab dan, si rečem: je samo slab dan, ni slabo življenje.

Lep teden vam želim. Imejte se radi. 
Jasna

Slika je iz interneta.


Sledi mi na socialnih omrežjih / Follow me on: 

2 komentarja: