torek, 01. december 2015

POSTALI SMO RAZVAJENE »RITI«

Pred dobrim mesecem se peljem z vlakom v Ljubljano. Nasproti mene sedijo tri dekleta, na videz srednješolke, ki se pogovarjajo. Ena izmed njih ima najnovejši telefon, ki je pred dnevi prišel na tržišče, in se z njim hvali pred svojima kolegicama. Nato ena izmed deklet prične preklinjati, da ji njena »ta stara dva« nočeta kupiti nov telefon, ker naj bi bil ta še dober. Vendar po njenem mnenju ni več dober, ker je star že skoraj leto, in to je zanjo že prestar. In tako se je njihov pogovor nadaljeval v tej smeri, seveda s pretirano uporabo kletvic, norčevanj iz sovrstnikov,… Takrat se zamislim. Dekle je seveda imelo boljši telefon kot jaz, in verjetno sta ji le tega kupila starša. Vsekakor sem bila prepričana, da ji starša nudita najboljše, kar lahko, in se tako kot večina staršev, odreka zase marsikateri stvari, da lahko njej nudi najboljše kar lahko.
In tako se sama v preteklem tednu zasačim, kako na eni najbolj popularni spletni strani gledam digitalni fotoaparat, ki si ga želim že mesece, in je takrat za »Black Friday Sale« znižan za 21%, vendar še vedno stane nekaj sto evrov. Ker tega, ki ga imam sedaj, ni vreden veliko, in z njim nisem več tako zadovoljna, kot na začetku, saj sem videla pri različnih svetovno znanih YouTuberjih, da ga uporabljajo in ga hvalijo, itd. Takrat mi misel spet uide na tista tri dekleta iz vlaka. Zamislim se, tokrat sama na seboj. Seveda je razlika v tem, da sama že zdavnaj več nisem najstnica, in si denar že nekaj časa služim sama, vendar si kljub temu ne morem privoščiti vsega, kar bi si želela. Tako si na vsake toliko časa zaželim, da bi zadela nekaj denarja pri igrah na srečo, vendar bi za to seveda morala najprej vplačati listek.
Pri vsem tem razmišljanju si rečem: »Kdaj smo ljudje postali takšne razvajene riti?«  Oprostite izrazu, vendar to mi je takrat prišlo na misel. Če imamo streho nad glavo, imamo kje spati, imamo topel dom, vsaj en topel obrok na dan, povprečno plačo, televizijo, telefon in avto, smo bogati. Marsikomu se to morda sliši smešno, vendar je to dejstvo. Pred časom sem brala, da tako spadamo med 5% najbogatejših Zemljanov. Vsaj mislim, da so bili takšni procenti, vendar vem, da je bila nizka številka. To ti da šele misliti, s kakšno revščino se morajo spopadati drugi ljudje po svetu. Kot otroci smo se včasih pritoževali, ker smo morali hoditi v šolo. Nekateri si tega želijo, pa ne morejo. Radi bi se učili, in tisti, ki dobijo to možnost, so hvaležni.
Žal je tudi v naši državici ogromno ljudi, ki si dnevno ne morejo privoščiti kruha, kaj šele drugih dobrot, ki so za nas nekatere samoumevne. Nismo več hvaležni za tisto, kar imamo.
Ob vsem tem hkrati pozabljamo na nekaj še bolj pomembnega – LJUBEZEN. Premalokrat povemo in pokažemo drug drugemu, koliko si pomenimo. Kdaj ste nazadnje rekli svojim staršem, otrokom, starim staršem, prijateljem, da jih imate radi? To vas ne naredi šibkega, temveč vas krepi. S preprostimi besedami lahko polepšate dan sočloveku. In če vam kdo nameni te besede, bodite hvaležni, ker je nekomu mar za vas. Želim si, da si ljudje ne bi izkazovali čustva samo v prazničnem decembru, čeprav že sam mesec kliče po ljubezni. Želim si več medsebojne strpnosti, hvaležnosti, da bi znali večkrat uporabljati čarobni besedi PROSIM in HVALA, da bi si med seboj več pomagali, in se imeli preprosto radi. In če želimo spremembe, moramo začeti najprej pri SEBI. Tako lahko širimo naprej pozitiven »virus«.

Lep dan vam želim.
Z ljubeznijo,

Jasna


Sliki sta iz interneta.

10 komentarjev:

  1. Jasna, podpisem vse, kar si napisala. Problem je, da smo postali potrosniska in materialisticna druzba, kjer vecini najvec pomeni, da imajo najnovejsi telefon, najboljsi racunalnik, najdrazji avto, najboljse znamke oblacil, nic vec pa ni pomembno, kaksen clovek je kdo in kaj nosi v srcu. Da, prevec smo razvajeni z vsem, premalo pa se zavedamo, da eni zivotarijo iz dneva v dan. Prav zalostno. :(

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Sej to, kot si rekla. Žal. Sem morala napisati, včasih čutim, da moram tudi kaj izven makeupa pisati...ne vem zakaj, ampak čutim tako. :)

      Izbriši
  2. denar ≠ sreča
    Tisto kar si prebrala, da spadamo med 5% bogatih državljanov je vse super, vendar spadamo tudi med 5% prebivalstva, ki dnevno 10 ur presedi v službi, 8 ur preleži v postelji, 1 uro preživimo v prometu, 1 uro v telovadnici, 1 uro v trgovini, 1 uro na telefonu, 2 uri pred televizorjem in 0 ur za sebe, naravo in človeka.
    Ostalih 95% revnega prebivalstva uživa v tistem, kar jih obkroža in so v velki meri bistveno bolj srečni in zadovoljni pa čeprav nimajo "ničesar".
    Družba, ki te obkroža je že dolgo časa takšna in ne bo se kar tako spremenila, žal... Konec koncev denarja ne moraš pojesti.
    Zavedanje je že velik doprinos, k spremembi. Tko da si na dobri poti :)

    Lp

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Gregor, se strinjam z vsem napisanim. Res žalostno. Sama sem se kot otrok lahko cel dan igrala pri stari mami zunaj na tleh z dvema drvama v rokah, sem imela polno domišljije. Danes otroci ne vedo več, kaj je ristanc. Ena izmed stvari, ki me žalosti. Ja, denar...nujno zlo.
      V glavnem, hvala za komentar, sem res vesela. In če se ne motim, si dejansko prvi moški, ki je kdaj komentiral na mojem blogu, tako da sem še bolj vesela, ker niso same ženske tiste, ki obiskujejo moj blog. :)

      Lep preostanek večera želim! ;)

      Izbriši
  3. Kako zelo se strinjam z vsem kar si napisala.. o ja, postali smo, žal, potrošniška in oddaljena družba.. medsebojni odnosi so se, kar se mi zdi grozljivo, v veliki meri preselili zgolj na družabna omrežja, vsaj pri najstnikih to opažam.. telefoni, te in one aplikacije ter družabna omrežja,.. to je preplavilo svet, medtem ko osnove enih dobrih odnosov in medsebojne naklonjenosti bledijo.. to se mi zdi alarmantno, lahko pa že marsikaj spremenimo že samo s tem, da se tega zavedamo in se proti temu borimo..

    Tudi jaz se še spomnim otroštva in igranja, npr. pri dedku v peskovniku, pa zunaj na rolerjih in kar tako, hodila sem npr. okoli malo pred blokom in se že nekako sama zamotila ali pa se dobila s sošolkami in smo klepetale na klopci. Več nismo potrebovale. Pa Barbike, na svežem zraku pred hišo, pa raziskovanje okolice s kolesom..
    Ja, res se svet spreminja.. žal v marsičem na slabše..

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Saj to. Se strinjam tudi s tabo. In mogla sem to spisati, ker mi je dalo preveč misliti vse skupaj zadnje čase, tudi moje želje po stvareh, ki jih dejansko ne potrebujem, pa mislim da jih. :) Ah...narobe svet.

      Izbriši
  4. Oh, se strinjam s teboj.
    Sicer marsičesa nimam (job iščem), ampak se trudim biti srečna v trenutku, zadovoljna s tem kar imam. Ker imam dovolj. Streho nad glavo, hrano v omarah in hladilniku, otroka in partnerja, ki me imata rada. Tudi če moj fotkič ni najnovejši, še vedno dela super slike, moj telefon je "star", ampak ga še vedno odplačujem..
    Jaz sem srečna. <3
    Otroci pa .. veš, veliko jih še ne razume tega, ampak bodo, ko bodo malo bolj odrasli. Saj pride to z leti..

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Tamara, hvala za napisano, se strinjam s tabo. Ti si en sonček, kako te ne bi imeli radi? <3

      Izbriši
  5. Najlepša ti hvala za to objavo (sem jo polinkala na svojem blogu). Zdi se mi, da smo tako ujeti v ta potrošniški cikel kupovanja vedno novih stvari, da že samo zaradi konstantnih novosti ne znamo več ceniti tistega, kar imamo. Preveč gledamo materialistično in ne vzpostavimo nobenega čustvenega stika z ljudmi, dogodki, ker jih imamo za samoumevne. Včasih bi bilo dobro, da bi se odklopili in vsaj en dan premlevali o tem, kaj imamo in kako lahko izkažemo svojo hvaležnost. In potem šli od tu dalje.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala ti, Nina! <3
      Res je, kar si napisala. In kakšen dan za odklop bi si res morali vzeti, obvezno.

      Izbriši