nedelja, 19. april 2015

PA SE JE ZGODILO …

Zdravo!

Danes sem imela namen dokončati blog, ki sem ga večina napisala že prejšnji vikend, kjer bi vam pokazala čudovite beauty izdelke, ki sem jih naročila na eni spletni strani, pa se je nekaj zgodilo …
Ne vem, kako bi začela, ampak nekje je treba:
Ste že slišali za anksiozne motnje? Če ne, si o tem lahko preberete TUKAJ, da si zadevo malo olajšam. No … danes sem po dolgem času doživela paničen napad. In trenutno se počutim popolnoma prazno, brez energije. In zelo težko razmišljam, pa je od tega že nekje 6 ur.
Prvič sem ga doživela na koncu srednje šole, ko sem šla višati rezultate mature.  Ne da sem imela slab rezultat, ampak kot sama pravim: vedno je lahko še boljše. Potem se je zgodilo ponovno čez nekaj mesecev … in dejansko se mi to zgodi nekje 2 – 3 krat na leto. In o tem nisem veliko govorila. Le z domačimi, ker so bili pri tem prvič prisotni, in pa s svojim dragim. Ker sem vedno mislila, da druge to ne briga, niti nisem želela koga obremenjevati. Ampak z nekom se moraš pogovoriti. Dejstvo.
No, pri meni je tako, da se mi stvari dolgo časa nabirajo. Ker sem zelo občutljiva oseba, čeprav tega drugim ne kažem rada. Enostavno sem preveč ponosna, da bi se pred kom zjokala. Saj verjetno marsikdo od vas ve, da ni prijetno, če vam kdo kaj »vrže pod nos«, ali je doživel »mobing« na delovnem mestu,  ali pa kaj podobnega.
Sama delam v zdravstvu. Mislim da to pove dovolj, in več ne želim razlagati. Obožujem delo z ljudmi, dejansko si ne predstavljam sebe v službi, kjer bi bila med štirimi stenami, in cel čas gledala v računalnik. In sem neznansko srečna, da smo ljudje različni, in da delam delo, ki me veseli. Delo, ki sem ga želela opravljati od otroštva. Ampak tudi pri tem delu je ogromno stresa, če pa si človek, ki si k srcu jemlje vse, kot sem jaz, je to še težje. Nekaj »trde kože« sem sicer že dobila, ampak to ne gre čez noč. Na tem je treba delati, kot je treba delati na drugih stvareh. Amen.
Danes je bil zame že tako težek dan, ker pogrešam osebo, ki je ni več med nami, in bi bil danes eden tistih dni v letu, ko bi se dobili skupaj, in preživeli nekaj skupnih lepih trenutkov. Pa baje da še vedno vpliva včerajšnji mlaj (kdor kaj da na to). In še kup zadev v moji glavi, ki jih imam namen izpeljati, dokončati, itd. + se obremenjevati zaradi drugih ljudi ,… pripelje do točke, ko nekaj mora »počiti«. In dejansko ni bila velika zadeva, ali kaj slabega, ampak ravno dovolj, da se je pričelo. In ko sem čutila, da se bo zgodilo, sem se hitro umaknila na moj »srečen plac«, kot mu rečem sama – narava. Stran od domačih, v kotiček, kjer sem vedela, da ne bo nikogar, in dala to čez. Pričelo se je s stiskanjem v prsih, s težkim dihanjem, solzami, nato skušaš zadržati solze, pa ne gre. Poleg sem se pričela tresti, in že med hojo sem bila nekako na pol v drugem svetu – veš kam greš, ampak hkrati ne veš, kako točno prideš do tja. Če tega še nisi dal/a skozi, ne moreš razumeti. Potenje. Bolečine v trebuhu. In jok. Pa še težje dihanje. In to traja nekaj minut. In je zelo neprijetno. In nimaš več solz, ki bi jih dal iz sebe, pa še kar hlipaš. In zdaj, ko vem, da se rabim truditi umiriti in večkrat čim bolj globoko vdihniti in izdihniti, da se počasi umirim, ni tako hudo. Najbolj hudo je bilo prvič, ko se tega nisem zavedala.
Zdaj je od tega že nekaj ur, kot sem že napisala, ampak se počutim res prazna in brez energije. Ampak vseeno pišem. Tisto, kar sem želela, nisem mogla, ker sem čutila, da rabim danes pisati o tem. Menim, da se premalo pogovarjamo o teh stvareh. Ker se to čedalje pogosteje dogaja, saj je življenje vedno bolj stresno. In nekako mi je lažje pisati o tem, ker vem, da se dogaja to nekaterim velikim YouTube zvezdam, ki so o tem že tudi iskreno spregovorili o svojih videih, da lahko pomagajo tudi drugim. In upam, da morda napisano pomaga vsaj enemu, ki se mu je to morda že zgodilo, pa ga je strah spregovoriti o tem. Ampak o tem se moramo pogovarjati. Nekaterih stvari enostavno ne moremo rešiti sami. Verjemite, sem tudi sama mislila, da lahko, pa ne gre vedno. Vsak rabi prijatelja, ki mu lahko zaupa. Ali starša. Ali pa tudi psihologa. Da, njega. Ker je strokovnjak. To še ne pomeni, da si »nor«, če poiščeš pomoč strokovnjaka. Ljudje smo tisti, ki smo dopustili, da je večina mnenja takšno. In ni prav.
Iskreno, želela sem samo deliti svojo izkušnjo. In če me bo kdo obsojal, prav. Ima vso pravico. Če pa komu pomaga, pa SUPER. To je moj namen. In če se rabiš s kom pogovoriti, pa nimaš s kom, mi lahko tudi napišeš zasebno sporočilo. Pomagam z veseljem, če le lahko kako.
Večina vas je zdaj izvedela delček o meni več. In iskreno, počutim se olajšano, da sem to dala ven iz sebe.

Upam, da ste preživeli lep vikend, v krogu najdražjih. Pa se kmalu slišimo. ;)

Pozdravček!

Jasna


6 komentarjev:

  1. Zelo lepo napisano, res! :) Upam da boš čimprej bolje!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Zdravo! :)
      Se opravičujem, da odpisujem tako pozno ... Hvala, prišli so lepši dnevi ;) Kot pravijo, je samo slab dan, in ne slabo življenje. :)

      Izbriši
  2. Jessie, res čudovito, iskreno in surovo realno napisano. Tako sem te začutila skozi zapise in verjamem, da je doživljanje paničnih napadov nekaj grozljivega in nekaj, s čimer se je treba dobesedno boriti. Sama nisem prepričana, ali je bilo dvakrat do zdaj nekaj kar sem doživela, sicer je bilo malo podobno temu kar opisuješ, malo pa tudi ne, ravno panični napad, a lahko bi bil in ni bilo prijetno. Enkrat sem že skoraj šla na urgenco, ker sem mislila da bo tako hudo..

    Je pa bil tudi pri meni povod stres, pa tudi sicer sem kar sama sebi,v bistvu pri učenju za psihopatologijo na faksu, 'postavila' diagnozo splošne anksiozne motnje in se zelo najdem tudi v tvojem opisu- pretirana občutljivost, obremenjevanje.. tudi jaz to pogosto zamaskiram in ne želim govoriti o svojih občutkih, razen mogoče s fantom, tako kot ti..

    Hvala da si podelila to z nami in občudujem te za tvoj pogum, iskrenost in trdno odločenost da boš to premagovala!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Zdravo, Sara! :)
      Oprosti, ker tako pozno odpisujem...dneve po tistem še nisem bila prava, potem mi je pa malo ušlo iz glave, iskreno. :)
      Hvala, sem vesela za tvoj odziv, vedno tako lepo napišeš :) Upam pa, da se ti kaj takšnega ne bo še kdaj ponovilo. Ker verjetno sama veš, da ni dober občutek, ko pride do tega ... Sama sem kar dosti brala glede tega in pogledala nekaj videov. In sem se naučila kar nekaj na to temo. Predvsem eno stvar, ki sem jo sama do sedaj preveč zapostavljala: šport. No, ne zdej neki na hard, ampak sprehodi, rahli teki, narava,...res pozitivno vpliva na počutje. :) In čim manj razmišljati o službi potem doma :)
      Spremenila sem npr. to, da sem se odločila, da enostavno povem ljudem, kar mislim - pač na lep način, ampak povem. Da se učim reči ne, če mi ne paše, in da sem iskrena - ker če nestrinjanje z nečim zadržim v sebi, potem se sama pri sebi potem in še doma sekiram po nepotrebnem. In ti bom rekla tako, kot mi je pred časom ena sodelavka: Najprej boš mogla spremenit sebe - in res je. Pričela sem delati na tem. Druga je pa rekla: moraš se naučit reči NE. In ko to enkrat rečeš, so presenečeni, ti pa poštudiraš, da pa ni to tako hudo, in da boš to sigurno rekla še kdaj. In tudi ta mi je zelo pomagala. Upam, da mogoče pomaga tudi tebi. ;) Hvaležna sem za malo starejše in modrejše ljudi okoli sebe, da se lahko vsake toliko naučim kaj novega. :)
      Lep preostanek tedna ti želim! ;)

      Izbriši
  3. Uh, kar solze so mi pritekle. Sem imela podobne probleme - moj povod je bila moja ščitnica. Še zdaj se spomnim prvega napada, in med prebiranjem tvojega posta... totalno te razumem. Meni je bilo najhuje to pomanjkanje energije. In pa tisti občutek, si tam, ampak te ni. Hvala bogu, da je ob meni vedno bil moj fant, sem se na njega skoncetrirala. In pregurala skozi. Se pa ne spomnim čisto nič, kar se je vmes dogajalo okoli mene. In res pomaga, da je nekdo tam ob tebi, da veš, kam se naslonit, kam se "skrit". Da se umiriš...
    xoxo, Nyx

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Zdravo, Nyx!
      Najlepša hvala za napisano - res se najdem tudi v tvojem opisu; občutek, da si tam, ampak te ni. Res je. Vse nekako megleno. Ampak na srečo potem pridejo boljši dnevi. Le da si po tistem (vsaj jaz) tako izmozgan, da traja nekaj dni, da se regeneriraš. Bodimo hvaležne, da imamo koga, na katerega se lahko naslonimo/obrnemo. Ampak zdaj prihajajo lepši dnevi, več sonca in pozitivne energije, bo lepše tudi za nas. ;)
      Drži se! xx

      Izbriši